Živimo v časih svojevrstnega izobilja in razkošja, a hkrati naše medosebne niti trpijo in trohnijo v vseobsežnejših stanjih nihilizma, apatije, cinizma, odvisnosti in konfliktnosti. Ne samo v vojnah in oboroženih spopadih, vsakodnevni stiki s sočlovekom se včasih zdijo kot stanja bojišč bipolarnih nasprotji. Bodisi v živo, bodisi na omrežjih katerim smo vsak dan bolj zavezani in skozi igro videza ter nastopaštva posledično z vsakim dnem v njih bolj osamljeni, odstranjeni in drug od drugega odvezani. Na čase se zdi, da smo tako usodno zaznamovani z našo novo normalnostjo, da smo jo kar sprejeli kot dokončno. Se v tem tako izpraznili vere v sočloveka da prostovoljno smo se udali v praznino vase zaprte samote zadovoljevanja sebe. A kdaj je človek bil karkoli brez sočloveka? Brez ljudi s katerim bi si bilo ta prostor tu vredno deliti? Tako to edicijo posvečamo tem ljudem, tem sopotnikom, ki nas v neuskrunljivih, neuničljivih vezeh žlahtnejših kot denar, kot slava, kot družbena moč, skozi svoja dejanja pripadnosti, pomoči, skrbnosti, zvestobe in zaupanja opogumljajo: k samopreseganju, k upanju v drugo, drugačno. Nas na koncu dneva s tem rešujejo pred našim samotmim samouničenjem. Zato je ta edicija za sopotnike, za prijatelje; za žive, neuničljive vezi in pozornost ter čas potrebna, da jih med sabo lahko spletemo.